Ni jasnega sklepa o tem, katero dializno metodo je treba uporabiti pri končni fazi diabetične nefropatije. Terapija s peritonealno dializo ima manjši vpliv na srčno-žilni sistem in boljšo zaščito rezidualne ledvične funkcije kot hemodializa in je morda primernejša za nekatere bolnike z diabetično nefropatijo.
Čas uvedbe peritonealne dialize pri bolnikih z diabetično nefropatijo
Glede na specifičnost končne diabetične nefropatije je treba zdravljenje z dializo začeti prej kot pri bolnikih brez sladkorne bolezni. V odsotnosti črevesne okužbe, divertikuluma, hudih peritonealnih adhezij itd., lahko preddializno pripravo začnemo, ko hitrost glomerularne filtracije (GFR) pade na 20-30 ml/min, dializo pa lahko začnemo, ko se GFR zmanjša. je manj kot 15 ml/min. Če obstajajo hudi simptomi uremije, kot so acidoza, motnje elektrolitov, srčna insuficienca, slabost, bruhanje itd., je morda primerna dializa vnaprej.
Program peritonealne dialize
1. Zdravljenje s peritonealnim dializatom z glukoznim peritonealnim dializatom lahko povzroči presnovne motnje, kot je hiperglikemija; okolje z nizkim pH, ki je potrebno za postopek priprave, lahko povzroči kronično peritonealno vnetje in poškoduje peritoneum; po absorpciji glukoze lahko v telesu nastanejo končni produkti glikacije (AGE), AGE se lahko vežejo na posebne receptorje na različnih celicah (kot so gladke mišične celice žil, endotelne celice itd.), kar povzroči zgostitev krvi žilne stene, kar povzroči ishemijo tkiva in druge disfunkcije. Ikodekstrin dializat in aminokislinski dializat se lahko uporabljata pri bolnikih z diabetično nefropatijo. Prvi uporablja polisaharid kot osmotsko sredstvo, ki ima značilnosti dolgega vzdrževanja osmotskega tlaka, visoke učinkovitosti ultrafiltracije in manjše tvorbe AGE-jev in je še posebej primeren za bolnike s končno diabetično nefropatijo. Aminokislinski dializat ni vseboval glukoze, osmotski tlak pa je bil blizu tlaka 2,5-odstotnega glukoznega dializata (365 mOsm/L proti 396 mOsm/L). Ne more samo proizvesti ultrafiltracije, temveč tudi neposredno dopolniti hranila, ki jih človeško telo nima (vsaka vrečka 2 L lahko zagotovi 22 g aminokislin), kar je primerno za bolnike s peritonealno dializo s sladkorno boleznijo, zlasti tiste s podhranjenostjo.
2. Način dialize in dializni odmerek Izbira režima peritonealne dialize in dializnega odmerka pri bolnikih s sladkorno boleznijo mora temeljiti na značilnostih peritonealnega transporta in ni bistvene razlike v peritonealni transportni funkciji med bolniki s sladkorno in nediabetično nefropatijo s ESRD.
drugi ukrepi
1. Uravnavanje glikemije: bolniki s sladkorno boleznijo na peritonealni dializi bi morali načeloma poleg uravnavanja prehrane uporabljati insulin za uravnavanje krvnega sladkorja.
Prehrana: Za zagotovitev oskrbe s kalorijami je skupni dnevni vnos kalorij po dializi 1800-2000 kcal, s povprečno 35 kcal/(kg·d), visokokakovostna beljakovinska dieta 1.0-1,2 g/ (kg·d), vnos vode in natrijeve soli pa je ustrezno nadzorovan. Dodatek z vodotopnimi vitamini.
Uporaba insulina: Ker dializat vsebuje veliko glukoze, morajo bolniki na dializi dodati dodatnih 100-200g glukoze na dan, zaradi česar krvni sladkor med zdravljenjem z dializo močno niha. nadzor je težji.
Težave, na katere se morate zavedati
1. Ciljna vrednost nadzora sladkorja v krvi: vzdržujte normalno raven sladkorja v krvi med celotnim procesom izmenjave tekočin, nadzorujte krvni sladkor po obroku in se izogibajte hipoglikemiji. Glukozo v krvi na tešče je treba nadzorovati pri približno 7.{2}} mmol/L, postprandialna glukoza v krvi mora biti okoli 10 mmol/L, glikoliziran hemoglobin<>
2. Uporaba insulina: Načeloma bi moral biti insulin prva izbira za vse bolnike na peritonealni dializi, zlasti za bolnike s CAPD. Priporoča se uporaba kratkodelujočega insulina, na splošno ne dolgodelujočega insulina, ker imajo ti bolniki podaljšan razpolovni čas insulina (zmanjšan ledvični očistek insulina), dolgodelujoči insulin pa ne prispeva k uravnavanju sladkorja v krvi.
3. način uporabe: subkutana injekcija in (ali) intraperitonealna aplikacija. Prednost prvega je, da je preprost, priročen in zmanjšuje možnost okužbe trebušne votline. Vendar pa zaradi dejavnikov, kot sta mesto injiciranja in koncentracija, absorpcija insulina ni stabilna, krvni sladkor močno niha in pogosto pride do hipoglikemije. Prednost intraperitonealne aplikacije je, da lahko peritonej počasi absorbira inzulin in skozi portalno veno vstopi v sistemski krvni obtok, proces pa je bližje fiziološkemu načinu sproščanja inzulina. Vendar pa intraperitonealno dajanje poveča možnost intraabdominalne okužbe, dializna vrečka in cevovod pa absorbirata inzulin, kar vpliva na učinkovitost. Bolniki morajo pogosto povečati odmerek insulina (običajno 2- do 3-kratni odmerek subkutanega insulina).